Izlet v Benetke

V petek, 25.5.2018, me je mami v zgodnjih jutranjih urah pripeljala na avtobusno postajo na Dobrovo. Tam so me že čakali učiteljica in nekaj sošolcev. Skupaj nas je bilo 12, 18 pa jih je bralno značko opravilo. Kljub zgodnji uri smo bili dobre volje, saj smo bili v pričakovanju nagradnega izleta. Kar devet let smo, nekateri z veseljem nekateri malo manj, prebirali knjige, da bi opravili bralno značko. Skupaj smo počakali na avtobus, ki nas je z bralci iz OŠ Trnovo odpeljal Benetkam naproti.

Vožnja je trajala kar tri ure. Ko smo prestopili mejo, smo se ustavili na bencinski črpalki, da smo pojedli malico. Med vožnjo nam je vodička predstavila Italijo, njeno kulturo in tradicionalno hrano. Ure vožnje so hitro minevale. Skoraj celo pot sem si ogledovala pokrajino in opazila, kako drugačna je od slovenske. Naš cilj je bilo majhno pristanišče, od koder so nas ladjice odpeljale v Benetke. Vožnja je bila prijetna, kmalu pa je začelo pripekati sonce. Ko sem pogledala skozi okno ladjice, sem videla morje, ki pa ni bilo videti najbolj čisto. Povedali so nam, da ladjice plujejo po začrtani poti med koli.

Končno smo prispeli v znamenite Benetke. Mogočne zgradbe so me navdušile. Bilo pa je neverjetno veliko ljudi. Po tem ko smo se zbrali, nas je naša vodička začela voditi po Benetkah. Najprej smo si ogledali Most vzdihljajev, ki velja za enega najbolj romantičnih mostov v Benetkah. A v preteklosti so čez ta most hodili tisti, ki so odšli v beneške ječe. Most ima na vsaki strani dve steni in na stenah nekaj oken. Mnogi kaznjenci so takrat zadnjič videli sonce, nebo, svetlobo, saj so morali potem preživeti svoje nadaljnje življenje v ječi. Takrat naj bi nekaterim ušel vzdih žalosti. Beneške ječe niso bile najbolj prijetne. Od tam se ni videlo naravne svetlobe, tla ječ pa so bila zalita z vodo. Edini človek, ki je pobegnil iz teh ječ je bil Casanova, velik osvajalec ženskih src. Ravno zaradi tega naj bi ga zaprli. A ker je bil Casanova, je zapeljal sodnikovo ženo, ki mu je pomagala, da je pobegnil. Nad jetniško zgradbo sem bila navdušena in tudi most je bil zelo lep.

Pot smo nadaljevali do dveh stebrov, ki predstavljata vhod v Benetke. Na enem je upodobljen sv. Teodor, ki je stari zavetnik mesta. Na drugem pa krilati lev, ki predstavlja sv. Marka. Ko smo vstopili med stebroma, smo bili uradno v Beneški republiki. Prišli smo na trg sv. Marka, na katerem sta cerkev sv. Marka ali Beneška katedrala in Doževa palača. Cerkev je bila zgrajena, da bi hranila posmrtne ostanke sv. Marka. Na vrhu pročelja stojijo podobe sv. Marka in angelov. Na stavbi je tudi krilati lev z odprto knjigo, ki naj bi pomenila znanje, lev pa predstavlja sv. Marka. Katedrala ima veliko barvitih vitražev, ki prikazujejo odlomke iz Svetega pisma. Cerkev prikazuje zlitje orientalske in evropske kulture. Ogledali smo si tudi Doževo palačo, simbol Benetk. Okrasili so jo največji umetniki tistega časa: Tintoretto, Tizian, Paolo Veronese … Poškodoval jo je tudi požar. Na trgu sv. Marka je zvonik, ki je visok 99 metrov. Zgrajen je iz opek, opazi se, da je zelo natančno izdelan. Z njim smo končali ogled trga.

Izlet smo nadaljevali po ozkih ulicah Benetk. Izložbe so ponujale izdelke iz muranskega stekla. Navdušilo me je, kako so lahko izdelali tako drobne figurice iz stekla. Manjkale niso niti maske za karneval. Bile so vseh barv. Od rdečih, modrih, zlatih, vijoličnih, zelenih, do takih z veliko perja. Ogledali smo si še znameniti most Rialto, ki ponuja pogled na najlepšo vodno ulico, po kateri se lahko pelješ z romantično gondolo, velikim lesenim čolnom.
Ustavili smo se na majhnem trgu z vodnjakom. Tam smo si privoščili še eno malico, za pol ure pa smo lahko še sami raziskovali Benetke in si kupili spominček ali sladoled.

Nato smo se počasi odpravili nazaj do trga sv. Marka. Ob treh smo odšli na ladjico in se odpeljali proti avtobusu. Ko smo se peljali proti obali, sem opazovala Benetke. Kar malo žal mi je bilo, da je ogled tako hitro minil, a zagotovo mi bodo ostale v spominu. Z avtobusom smo se odpravili proti domu.
Vodička nam je pripravila kviz, zato nam je pot nazaj hitro minila.

V večernih urah smo prišli na Dobrovo, kjer so nas pričakali starši. Doživela sem zelo lep in zanimiv dan. V Benetke se zagotovo še vrnem.

Lucija Šenk, 9. razred