Gremo gor v hribe
In res so odšli učenci 4., 5., 6. in 7. razreda naše šole v torek, 29. 9.; učenci 8. in 9. razreda pa v sredo, 30. 9. 2015.
Učenci četrtih in petih razredov smo se odpravili na Koreno. Z Dobrove smo se peljali po dolini reke Gradaščice v Šujico čez Gabrje, v Hruševo, v Hrastenice, v Belice čez Dvor, čez Srednjo vas, v Polhov Gradec, v Briše. Avtobus nas je odložil pri kmetiji, nato smo se odpravili na Koreno. Med potjo smo se ustavili, da smo si oddahnili in pogledali Polhograjsko hribovje. Ko smo prišli na vrh, smo pojedli malico, nato pa se orientirali. Pogledali smo Grmado, Tošč in Sv. Lovrenc. Na jugu smo si ogledali Horjulsko dolino, ki je zelo ravna in ima veliko polj. Videli smo cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Na Korenu smo videli škotsko viševsko govedo. Videli smo staro lipo, na cerkvi je bilo tudi narisano kmečko orodje. Na poti nazaj smo si ogledali še smrekovega lubadarja. Na poti nazaj smo šli čez doline reke Horjulščice, čez Podolnico, Brezje in na koncu še čez Dobrovo. Imeli smo se zelo lepo. (Tajda Koželj, 4. a)
Utrinke s pohoda na Koreno si poglejte v naši fotogaleriji.
Šestošolci so se povzpeli na najbolj priljubljeno pohodniško točko Moravške doline ter bližnje okolice – Limbersko goro (773 m). Za vzpon na vrh so potrebovali uro in pol zmerne hoje. Na vrhu je pohodnike pričakalo precej vetrovno in hladno vreme, zato so se umaknili na malico v varno in toplo zavetje tamkajšnje gostilne. Po počitku in zasluženi malici pa se je tudi vreme izboljšalo in po poti navzdol jih je spremljajo idilično jesensko sončno vreme. Odlično vreme in energija v obliki sendvičev in drugih bol ali manj zdravih prigrizkov je dala učencem toliko moči in razposajenosti, da je bila pot navzdol prehojena hitro in v razposajenem ozračju. (Vida Novak)
Učenci 7. razredov so se podali na Lubnik (1025 m) nad Škofjo Loko. Po kratki vožnji so začeli svoj vzpon, ki ni bil prestrm. Po eni uri in pol so dosegli cilj. Vreme jim je bilo naklonjeno in lahko so resnično uživali v razgledu. Tako so lahko opazovali naš najvišji vrh in vse ostale vrhove v daljni okolici. Po okrepčilu in počitku pa je sledila še pot nazaj. Pohod so končali brez nezgod in v veselem vzdušju, ki je trajalo še vso vožnjo do Dobrove. (Branko Bizjak)
Cilj osmošolcev je bil osvojiti Svetega Primoža in Svetega Petra nad Kamnikom (826m). Ti dve cerkvici, ki datirata v pozno 15. st., ležita na južnem pobočju Velike Planine. Pot so učenci začeli na parkirišču tovarne Kalcit v Stahovici. Vseskozi so hodili po urejeni makadamski poti, ki je zmerno vijugala skozi gozdno pobočje, tako da je primerna tudi za družinske izletne sprehode. Po dobi uri hoje so prispeli na cilj. Vreme jim ni bilo preveč naklonjeno. Bolj ko so se bližali vrhu, hladneje je bilo. Ko pa so vsi skupaj pomalicali, jih je vreme presenetilo s kratkotrajnimi padavinami sodre. Ni kaj, na zadnji septembrski dan so bili zelo blizu zime. Ogledali so si še notranjost cerkve Sv. Primoža, ovekovečili naš vzpon s skupinsko fotografijo in jo mahnili nazaj. Pohod je minil v veselem vzdušju, učenci so se vedli kot pravi pohodniki. (Branko Bizjak)
Učenci devetih razredov smo se podali na Ratitovec (1642 m). Pot je bila zelo strma in naporna. Hodili smo dobro uro in pol. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Ko smo prišli na vrh, smo videli kočo, ki pa je bila zaprta. Hitro smo pomalicali in popili. S pospešenimi koraki smo se odpravili navzdol proti avtobusu, saj nas je pošteno zeblo. Na poti navzdol se je vreme nekoliko umirilo. (Tjaša Mrzlikar, 9. b)
